YouTube slika preogleda

Mit 15 schrieben wir noch Parolen an die Wand,

die keiner von uns damals so ganz genau verstand.

Wir waren mit 20 klar dagegen, egal was es grad war,

hauptsache zusammen und mit dem Kopf durch die Wand.

Das Leben kam oft anders und selten wie gedacht,

doch wir haben all die Kompromisse nie mit uns gemacht.

Wir würden füreinander lügen, notfalls auch vor Gott.

Wir haben nie drüber geredet, doch wir halten unser Wort.

Alles, weil wir Freunde sind,

weil wir noch Freunde sind.

Manche sind gestorben, andere gingen weg,

doch wir hier haben einfach immer alles überlebt.

Wir sind anders als die Anderen, auch wenn’s keine Anderen gibt.

Wir schwören uns immer wieder, dass das Beste vor uns liegt.

Die Jahre ließen Spuren – man kann sie deutlich sehen.

Wir würden uns das so nie sagen, weil wir Freunde sind.

Wir streiten und vertragen uns,

alles weil wir noch Freunde sind.

Wir sind immer da, auch ohne Grund,

weil wir noch Freunde sind.

Wenn wir verlieren, was macht es los – solange wir Freunde sind,

Der Rest der Welt, wir scheißen drauf – alles weil wir Freunde sind.

Wir bleiben, wir siegen – weil wir noch Freunde sind.

Nichts wird uns totkriegen – weil wir Freunde sind.

  • Share/Bookmark

...komentar [2]


Printing-the-internet-bed1.jpg

Printing-the-internet-Book2.jpg

Printing-the-internet-Cartridges2.jpg

Printing-the-internet-long-island.jpg

Printing-the-internet-printer.jpg

Printing-the-internet-Trees2.jpg

So please don’t even bother trying… :mrgreen:

  • Share/Bookmark

...komentar [1]


To je zgodba o človeku, ki bi jaz opisal kot iskalca. Iskalec je nekdo, ki išče. Ne nujno nekdo, ki najde. Prav tako ni nujno nekdo, ki ve, kaj išče. Je enostavno nekdo, za kogar je življenje eno samo iskanje.

Nekega dne je iskalec začutil, da se mora odpraviti proti mestu Xanadu. Naučil se je bil biti pozoren na takšna nenadna občutja, ki so prihajala iz skritega mesta njegove notranjosti. Pustil je torej vse in se podal na pot.

Po dveh dneh hoda po zaprašenih poteh je zagledal nekje v daljavi Xanadu. Tik preden je prišel v mesto, je njegovo pozornost pritegnil grič na desni strani steze. Prekrit je bil s čudovitim zelenjem in tam je bilo nešteto dreves, ptic, čarobno lepih rož. Obkrožen je bil z nizko leseno ograjo, ki se je v soncu močno svetila.

Bronasta vratca so ga vabila, naj vstopi. Nenadoma je začutil, da je pozabil mesto in se vdal skušnjavi počitka za trenutek na tistem kraju.

Iskalec je vstopil in se počel počasi sprehajati med večjimi belimi kamni, skoraj skalami, ki so bili kot po naključju razvrščeni med drevesi.

Pustil si je, da so se njegove oči zagledale kot metulji v vsako podrobnost tega pisanega paradiža. Njegove oči so bile oči iskalca, in morda je ravno zaradi tega odkril napis na enem izmed kamnov:

Abdul Akram, živel 8 let, 6 mesecev, 2 tedna in 3 dni

Planil je k višku in se ustrašil, ko je ugotovil, da tisti kamen ni bil samo navaden kamen: bil je nagrobnik.

Navdala ga je žalost, ko je pomislil, da je bil otrok tako nizke starosti pokopan na tistem kraju. Ozirajoč se po okolici je iskalec ugotovil, da ima tudi kamen v bližini svoj napis. Približal se je in ga prebral. Pisalo je:

Rahman Sameh, živel 5 let, 8 mesecev in 3 tedne

Iskalec je bil močno pretresen. Ta sijajen in čudovit kraj je bil pokopališče in vsak kamen nagrobnik. Enega za drugim je pričel prebirati napise na kamnih. Vsi so imeli podobne napise: ime in čas življenja natanko do smrti. Ampak kar ga je ustrašilo, je bila ugotovitev, da je tisti, ki je živel najdlje, živel komaj enajst let…

Poln silne bolečine se je usedel in planil v jok.

Skrbnik pokopališča se je sprehajal naokrog in se približal iskalcu. Nekaj trenutkov ga je v tišini gledal jokati, kmalu pa ga je vprašal, če joka za kom iz družine. “Ne, za nikomer iz družine,” je odgovoril iskalec. “Kaj se dogaja v tem kraju? Katera strašna stvar je v tem mestu? Zakaj toliko mrtvih otrok pokopanih na tem kraju? Kateri grozen urok, ki leži nad temi ljudmi in jih je prisilil zgraditi pokopališče za otroke?”

Starček se je nasmehnil in rekel: “Lahko se pomirite. Ni takšnega uroka. Kar se dogaja, je stara navada, ki jo imamo v tem mestu.” Začel je pripovedovati…:

“Ko mladenič dopolni petnajst let, mu starši podarijo knjižico kot je ta, ki jo imam tukaj, ki se obesi za vrat kot ogrlica. Tradicija med nami je, da od takrat naprej mladenič vedno, ko intenzivno občuti užitek in veselje, odpre knjižico in zabeleži vanjo:

Na levo, kaj je občutil. Na desno, koliko časa je trajal užitek.

Spoznal je svoje dekle in se zaljubil vanjo. Koliko časa je trajala neizmerna strast in zadovoljstvo ob njenem spoznanju? En teden? Dva? Tri tedne in pol…? In potem vznemirjenost ob prvem poljubu, čudovita slast prvega poljuba… Koliko časa je trajala? Minuto in pol poljuba? Dva dni? En teden? In nosečnost in rojstvo prvega otroka? In poroka prijateljev? In najbolj želeno potovanje? In srečanje s prijateljem, ki se je po dolgem času vrnil iz oddaljene države? Koliko časa je trajal užitek, poln veselja v teh situacijah? Ure? Dneve?

Tako zapisujemo v knjižice vsak trenutek, ko uživamo. Vsak trenutek.

Ko nekdo umre, je v naši navadi odpreti njegovo knjižico in sešteti čas užitkov in veselja in ga napisati na njegov nagrobnik. Zakaj ta je za nas edini in resničen preživeti čas.”

  • Share/Bookmark

...komentar [5]


Po dolgem času. Že tako nič ne blogam, ko pa blogam, pa se mi zdi, da bolj samemu sebi v zabavo, čast in poklon. No ja, delno je res, delno neres, a v vsakem primeru bom zdaj probal v sedmih točkah še povedat kaj o sebi. Tisti, ki me poznate boste iskali neresnice, tiste ki me ne vam je pa itak vseeno. Mogoče se oboji kaj novega naučite, mogoče se na nauči nihče ničesar. Pa kar pičimo po alinejah:

  1. Ne vem zakaj sem se spomnil, da bi najprej šel na svoj kulinarični okus. Rad jem vse, dokler je dobro. Ni nujno, da je zdravo, vsekakor je fino da je sveže. Včasih preprosto ne morem, da ne bi zavrgel česarkoli, kar ni sveže. Kdaj pa kdaj preprosto ne moreš, da ne bi stran vrgel skisanega mleka, pokvarjenega mesa ali preteklega nevemčesa. Po drugi strani pa je tri dni star kruh še vedno užiten, samo nejedeljiv in do neke mere tudi ogaben. Meso, zelenjava, sadje, cukr (a la čokolada, bonboni), gobe in ostale reči iz kraljestev živega mi prijajo v zmernih količinah, priznati pa moram da nekje od avgusta, septembra bolj laufam na vodo, študentsko hrano in kofein. Že v osnovi mam totalno zjebano prehrano. Nobenih rednih obrokov, tisto kar je, je za potešitev prve lakote in tako spet do naslednje lakote. Bo najbrž zato, ker mamo doma kuharico, ki kuha enkrat do dvakrat na teden, pa še to samo za kosila čez vikend. Pač, fucked family, kar se odraža tudi v jedilniku, ki ga ni. Posebej rad imam morsko hrano (vse kar ta izraz zaobsega). Od kuhinj sovražim domačo kuhinjo, slovenska mi še ni tako zgrešena. Italijanska, japonska in kitajska kuhinja so mi najbolj povšeči.
  2. Nisem kolerik, čeprav se velikokrat zelo sentimentalno in patetično odzivam. Kolerik to počne iz temperamenta, jaz to počnem z razlogom brez temperamenta. Mogoče kdaj odreagiram preveč burno na kaj, sem bolj impulzivne narave, priznam, sicer pa se me ne more zlahka sprovocirat. Tako ali tako sem za mirno reševanje konfliktov, če do njih že mora prit in vključujejo mene. Ker se mi zdijo potrata časa in energije, se konfliktov izgogibam v velikem loku, zato pa raje rešujem probleme še preden nastanejo. Včasih mi spodleti, pri tistih z maso v lobanji zaleže pogovor in je stvar rešena, pri tistih z votlino se pa itak sliši kot odmev, zamahneš z roko in proglasiš stvar za obup. Mnogim se vam bo zdelo, da se z dosedaj napisanim zgolj zagovarjam pred svojo pravo naravo. S prenjšnjo povedjo sem vam najbrž izničil zle namere, da mi boste to očitali. Pametni že veste, neumni berite dalje, morda boste celo kaj razumeli. Egotrip to ni, javkanje še manj. Kdor je zaznal cinizem, slava mu, kdor se sprašuje, kaj zdaj pravzaprav bere, bo kmalu rešen svojih muk. Ker tukaj končujem. S to povedjo.
  3. Že od malega sem bil radoveden. Zakaj? Zakaj ne? Kako to deluje? Kaj je tisto? Kaj pa če je nekaj tam? Še dobro se spomnim štorije, ko se jih imel teletastih pet let. Bilo je za pusta, ko so me atek peljali v Šentjakobsko gledališče na pustno rajanje. In bil sem gasilec. In kot vsak gasilec, sem seveda tudi jaz moral imeti baterijo. Kako pa naj gasilec drugače vidi, kot za baterijo? In z njo sem ves zaprepaden svetil gori in doli po obronkih odra v strop gledališča in opazoval tiste črne skulpture žarometov vseh barv, odra za lutkarje, svežnje kablov in vsega ostalega šodra. Na vsak način sem hotel prit tja gor. In sem našel način. Splazil sem se v zaodrje in našel neke stopnice. Pulz na 300, prvikrat odkrivam neznano, prvikrat sem bil pustolovec. Otroško veselje ne pozna meja, zato sem krenil po stopnicah z vso vnemo kljub strahu da me dobijo. Splezal sem na vrh in z vrha opazoval množico mask, ki rajajo. Prižgal sem svojo baterijo in bil gasilec. Rešil sem svojo radovednost. Svetil sem po celem gledališču, vsepovsod. Kaj kmalu pa je bilo konec te moje svojevrstne izkušnje, ko me vidi vodja gledališča, slučajno tudi vodja lutkarjev, ki je prišla na zabavo s svojo nečakinjo, moje starosti. Urno je prišla pome tja gor, a me ni surovo nadrla. Samo vprašala me je po imenu in me z nasmehom poslala nazaj med množico. Kasneje sem izvedel, da je bila fotrova gimnazijska sošolka in da je fotra prepričala da pridem igrat v gledališče. In tudi sem in to s takratnim nepojemljivim veseljem. Med petim in sedmim letom sem se naučil igrat, upravljat z marionetami in tudi pisati kratke scenarije (vse za nivo otroka seveda). Zgodba je najbrž digresija od pointa te točke, a vendar, tisti ki me poznate, ne boste začudeni da ima tudi ta štorija vse prej kot srečen konec. Mesec pred vstopom v osnovno šolo je ta očetova sodelavka in vodja gledališča umrla. Moja mentorica, fotrova prijateljica, še mnogim drugim draga oseba. Za pljučinm rakom, ker je že od gimanzije bila težka kadilka. Takrat sem zapustil gledališke vode za vedno. Zapustil se gledališče, radovednosti nikoli. V nadaljevanju sem obiskoval krožek za oblikovanje gline, plaval sem, skoraj bi vstopil v reprezentanco, obiskoval sem (in še vedno obiskujem) šolo za tuje jezike. Rad se učim o vsem novem, zanima me vse, če le ima nekaj več smisla, kot da je smisel samemu sebi.
  4. V osnovi nisem materialist, imam pa raje stvarno željo kot nekaj nemogočega, kar si mnogi zastavljajo. Je fino imeti neuresničljiv cilj, zato da vedno delaš za dosego slednjega, ker je ob dosegi občutek nepopisno lep. To sodi bolj v kategorijo motov in življenskih gonil, zato gremo zdaj na stvarne želje. Teh je malo, so pa zato toliko večje. V novem letu si naprimer želim, da mi uspe čim bolje zdelat trenutno šolo. Ker pričakujem nekaj od teh izgubljenih mesecev, neprespanih noči in lovljenja rokov, ki jim ni ne konca ne kraja. Druga je, da obdržim stike z ljudmi, ki mi bodo v novem letu se razkropili po obličju Zemlje. Vem, da bo težko, vem pa, da ne bo nemogoče. Od klišejevških stvari pa si želim veliko zdravja, spanja in lepih trenutkov. Kar ni tukaj napisano, sodi v ostalo, slednjega se pa zdajle ne morem spomniti. Bodi torej dovolj o tem.
  5. Glasba. Mora bit dobra, poslušljiva. Če je v ritmu pa še toliko bolje, saj mi igranje bobnov pač nameni izostren filing za ritem in metrum. Poslušam vse kar sodi v kraljestvo rocka. Pa ostalo, kar je še poslušljivo, izvezmši slovenske pleh muske, komerciale in še česa. Ne morem s prstom pokazat na kaj točno, ker takrat zbežim – to smatrate lahko za nekaj, kar nočem niti poznat, kaj šele poslušat.
  6. Ne toleliram neiskrenosti. Res ne. Ob takšnem dogodku vsakogar zasovražim iz dna duše. In na ta način sem zasovražil marsikoga še preden sem ga spoznal, ker smatram, da od te točke dalje ni treba več vedet o tistem človeku ničesar. Pika.
  7. Tale zadnja alineja bo res kratka, da bo trend ostal zvest celoti. Za konec mogoče še to, da je ideja vse o nekom v sedmih točkah zanimiva, ni pa jako uporabna. Če se človek lahko zares izjasni v samo sedmih točkah, potem ni vreden da piše karkoli o sebi, ker je pač njegov lajf en sam dolgčas. Če pa to jemljemo kot alternativo pisanju bloga je to super ideja. V enem postu zajame vse. Naj bi. Če lahko. Dajem v razmislek.
Toj to. Fora fočkanja mi ni domača, ko mi kdo to razloži, vam hinavcem, ki ste se hoteli prikazat na Bložič, pripravim posebno presenečenje. ;)

Zahvala za pisanje tele objave gre Snowblindu in Astarte. Hvala vama.

6e9r8979.jpg

:mrgreen:

Kakarun over and out!

PS: Če še niste opazili objava nima nobene veze s filmom Se7en. Mogoče ja, mogoče ne. Presodite sami! :)

  • Share/Bookmark

...komentar [2]


Ta teden je povsem glasbeno zaznamovan. Glasba za zajtrk, za malico, kosilo in za večerjo – dobra hrana. :)

Nekaj te dobre hrane bi rad delil z vami. Ta teden so me (povsem upravičeno) obsedli Rush. Odkril sem jih dober mesec nazaj. Od takrat naprej je šlo samo naprej… :mrgreen:

Nnjihovi komadi tega tedna pa so sledeči:

Rush – Animate

YouTube slika preogleda

Rush – Everyday Glory

YouTube slika preogleda

Rush – Cut To The Chase

YouTube slika preogleda

Kakarun over and out! :cool:

  • Share/Bookmark

...komentar


Obrabljeno, iztrošeno in reciklirano – kot časopisni papir – pa vendar še vedno aktualno. Ko človek podvomi, v svoj lastni dvom je res kriza. In ne, tokrat ne želim delat iz tega stavka primer in metafor, da bo vse izzvenelo poetično in patetično. Kaj dela losos v naslovu? Vzbuja začudenje (v virtualnem svetu bolje poznano po akronimom WTF)? Kar naj ga, zato je tam. Mogoče bo v nadaljevanju bolj jasno, ali pa ne, čemu losos – lahko pa oboje. Bodi dovolj o tem.

V tem tednu sem se velikokrat spraševal o dvojni morali, hipokriziji, blasfemiji absolutne resnice in prišel do nekaj zaključkov.

Ja, teme niso ravno za pogovore ob družinskem kosilu ali pa za petkove večere s folkom, ki ti veliko pomeni in ko se želiš, če le utegneš, sprostit in uživat v lajfu, kakršen obstaja, ko odmisliš skrbi in odtegneš zavore vsakdana. Za bloge pa vsekakor več kot primerne – kdor na tej točki sluti, da bo postalo za popizdit dolgočasno naj pri priči neha brat, ker se mu obeta težkokategorno nakladanje z lahkotnim slogom. Kdor ne sluti ničesar, toliko bolje. V vsakem primeru, opozorjen si bil, o dragi bralec.

1.) Igranje vlog v medosebnih odnosov je temelj komuniciranja. Ga skoraj ni človeka, ki bi bil en cel dan konsistenten v svojih dejanjih in vedenju. Izjema so ljudje, ki pač cel dan nimajo stikov s človeško dušo. Če imajo stik z višjo silo ali samim sabo, to v tem kotenkstu ne šteje – pomeni zgolj to, da so rahlo trčeni. Izjemo na stran, šalo z ščepcem pameti v roko: Kolikokrat na dan se vam zdi, da ste to kar ste? Kako ste sigurni, da ni tisto, kar mislite da ste, le še ena od vlog v tistem trenutku? Tudi če se zdajle zgražaš, predragi bralec, da to zagotovo nisi ti, si že s tem pokazal dvojno moralo. Ni možno, da tudi v tem trenutku ne igraš kakšne družbene bloge. Pa naj bo to vloga gospodinje, sina, hčere, moža, punce, fanta, pridnega dijaka, dijankinje, bruca ali kogarkoli drugega. Vloge so del nas, kako jih igramo pa je naša osebenost. Pika in amen. A če res tako vehementno zaključim misel, se postavi vprašanje: Ali je potemtakem še možno sploh biti igralec v vlogi samega sebe?

2.) Hipokrizija – hinavščina, licemerstvo ali “Kdor skrivaj greši, sploh ne greši.” Že Moliere je vedel za to, kar bi danes lahko poimenovali pravi švicarski nožek za hitra popravila neljubih dogodkov ali za manipulacija obstoječih – brez tega nožka smo mrtvi, ravno tako pa smo mrtvi, če nas nespretni kdodrug z njim zabode. Od dvojne morale se razlikuje po tem, da je bolj zavestna. Bolj namerna, načrtna, motivirana in včasih naravnost srhljiva. Ignorance is bliss tukaj dobi novo razsežnost. Pomeni vedeti se zavedati ali sprejemati to kar je?

3.) Blasfemija absolutne resnice. Kot ateist, ki igra vlogo ateista (sicer tudi dejanski ateist – vernik v ateizem …) in kot hinavec, kot slehernik, pravim da je to koncept brez podlage. Absolutno nesmiselno, absolutno neres. V čem je torej hec?

Gnala me je dvom, da sem podvomil vase. Mislil sem, da so drugi boljši, drugi slabši, dejstvo pa je, da smo v tem pogledu vsi enaki, kot smo si enotni v molku. V molku, v katerem ne moremo igrati vlog, hinaviti ali blasfemirati resnice. Oh ja, saj res – tudi to lahko počnemo v molku … Če smo si torej še celo v molku na bojni peti, sm torej vsi različni in hkrati enako pokvarjeni? V vsakem od nas je losos dvoma. Tako je temu postu dodan smisel. Ali pa tudi nesmisel. Presoja je vaša …

Kakarun over and out! :)

  • Share/Bookmark

...komentar [2]


Mogoče je ravno obratno. Se dopušča tudi možnost, da med soncem in dežjem ni nobene zveze. Če bolje pomislim, še metaforično ni ustrezno, ker dež sam po sebi pač ni nič negativnega. Voda je življenje. Življenje je možno le v vodi. Pa vendar se vode otepamo, dokler res ni potrebe po njej. Pred dežjem se zavijamo v jakne, pelerine, uperjamo svoje dežnike kot sulice v sovražnika iz neba, ki nas obstreljuje z neizčrpno municijo mokrih, tekočih in hitro padajočih izstrelkov. Več slednjih nas zadene, bolj se možnost popizdenja poveča. Ko razlika med sledmi izstrelkov na obleki do mokrote na koži preko obleke postane očitna, smo najbrž že predali zmago nebu in njega črnih topov življenja. Premočeni se počutimo razkrite, vsi naši problemi priplavajo na površje, spustimo se v reševanje situacije na razne načine. Dež ne pada sam od sebe. Dež ne pada z razlogom, pač pa z misijo. Da, tako misli premočeni nekdo. Z misijo, da nam poslabša dan, a glej ga zlomka, deževni top je dnevu odvzel moč in ga sčasoma prelevil v noč. Mokro, deževno noč. Noč življenja, pa vendar se nam zdi, da je življenje ušlo s trenutkom, ko smo začutili mokroto na sebi.

Tako premočeni gleda vseobsegajočo planjavo, kjer se v raznih odtenkih bleščijo spomeniki prihodnosti in sedanjsti v svojih glamuroznih in agresivno žarečih oblekah iz neonskih luči. Kjer je zvok narave le še spomin, ki sleherniku uhaja iz glave, kot uhaja dež z neba. Ko zvok dežja izgubi glasnost napram prometu, hrupu rešilcev, mestnemu vrvežu nasploh. Sredi te planjave se nahaja tu in tam kak ostanek prvinske narave. Drevo, grmiček, drevesce. Vzrok in posledica našega obstoja. Prvi člen v nastanku življenja na zemlji. Prvo živo nekaj, ki je iz atmosfere pretvorilo ogljikov dioksid v kisik, element življenja, ki tvori atmosfero in preostanek Zemlje v obliki vode in drugih spojin. Seveda drevo, drevesce in grmiček že davno nimata ni skupnega s tem prvinskim, prvotnim živim nekaj, ki sprožilo proces, ki je danes poznan kot fotosinteza. Predniki so ostali v zgodovini, fotosinteza je drevesu, drevesce, grmičku ostala. Proces, ki je omogočil življenje na Zemlji.

Šest molekul ogljikovega dioksida, dvanajst molekul vode, svetloba prave moči in valovne dolžine – sončna svetloba se v fotosintezi spremeni v eno molekulo glukoze, šest molekul kisika in šest molekul vode. Dolga, a še zdaleč nepopolna razlaga. Osnovnošolska in vsem znana je najbrž slednja: sonce in ogljikov dioksid nam v fotosintezi data grozdni sladkor in kisik. Dovolj za osnovo. Dovolj, da se pove poanto: kisik prihaja iz fotosinteze in od nikoder drugje. Kisik je potreben za celično dihanje. Celično dihanje izvaja 95% živega. Ostalih 5% predstavljajo bakterije, ki kisika ne rabijo ali pa v aerobnem (=vsebujočem kisika) okolju umrejo. V fotosintezi pa 95% živega dobi kisik. Kisik, ki v fotosintezi izhaja iz našega dežja. Iz vode. Iz iste snovi, v kateri je nastalo življenje. Kdor misli, da kisik pride iz ogljikovega dioksida, živi v zmoti. Ogljikov dioksid je sestavina mize, na kateri je trenutno vaš računalnik, papirja na vaši levi ali desni in obleki na vas (vsaj upam, da jo imate trenutno na sebi) … Kisik pa izhaja izključno in brez izjeme iz vode. Iz dežja, ki nas je namočil na odprtem, sredi planjave spomenikov sodobnosti, v kateri je v odročnih kotičkih še nekaj zelenja. Še nekaj, kar s  pomočjo sonca pretvarja življenje v življenje, da samo živi in življenje omogoča nam.

Tako se napol suhi kujamo pod zavetjem strehe in si rečemo, da za dežjem vedno posije sonce. Sonce, ki bo dodalo svoj delež pri fotosintezi, da bomo dobili kisik, ki nas bo ohranil pri življenju, da bomo lahko še naprej hodili domov “na južno”. Po obroku spili kozarec vode, nato pa, če bo le vreme in čas, stopili ven “na svež zrak”. Dokler ne bo spet deževalo. Dokler ne bomo spet iskali zavetja pred padajočimi kapljicami. Da nas le ne omočijo. Takrat zavetja pred njimi ne bo. Takrat bomo iskali zavetja pred jedkim dežjem. Dežjem, ki nas bo razžrl do živega. Vseprisotni dež, ki bo topil spomenike takratne preteklosti, današnje prihodnosti in sedanjosti. Dež, ki ne bo prizanesel nikomur in ničemur. Dež, ki bo brez obzira pobil tudi ostanek prvinske narave, drevo drevesce in grmiček. Dež, ki bo ubil proces življenja – fotosintezo. Takrat bomo hlastali za zrakom, hrepeneli po soncu in si pod varnim zavetjem globoko pod zemljo dejali: “Za soncem vedno posije dež …” Na žalost za vedno.

  • Share/Bookmark

...komentar [3]


… se zahvaljujem Niki in sikfaku, s katerima sem imel prijetno klepetanje v Rugby pubu. :) Še posebej Niki, ki je prišla že ob pol enih. :wink: Veliko smeha, spontanih debat na vse možno v prijetni sproščenosti – res hvala vama za lepši petkov popoldan. :) Se že veselim naslednjega snidenja… :grin:

Dolžan sem vama še slike s prejšnjega srečanja. Here they go mrgreen :

)

)

Še več takih petkov! :)

  • Share/Bookmark

...komentar [8]


Danes zvečer sva se s frendom dobila pri njemu, da bi petku primerno šla nekam v lajf, ko me on vpraša, če sem že kdaj pil Kozla. “Kozel?” ga pogledam z vprašujočim polgedom. “Ja, ga mam še kr neki v hladilniku… Ena piksna za po poti?” me vpraša. In seveda sprobam to čudo češkega piva. Prvi požirek. “WOW! Noro dobro!!” Pivo, ki se pije samo. Zdaj sem se podučil, da je pivo svetli lager iz mesta Velké Popovice blizu Prage. Nisem edini, ki Kozla čisla: http://www.czech.cz/en/news/economy/the-best-beer-of-the-year-kozel-from-velke-popovice/

Sem pa govoto eden redkih, ki je Kozlovi pollitrski pločevinki namenil fotosession. :lol:

Bodi dovolj, poglejte si artistično obdelane slike ;) :

Najprej pakunga:

Pixna #1 Pixna #2

Pakunga v elementu in ambientu :mrgreen: :

Če vas pot kdaj zanese v Prago, boste torej drugim in sebi storili krivico, če ne boste probali kozla. :) :mrgreen:

Kakarun over and out!

PS: Za slikce si pridržujem vse avtorske pravice, kar pomeni da razen na tem blogu ne smejo bit nikjer drugje pa pika. ;)

  • Share/Bookmark

...komentar [3]


emily_rapport300x250a.jpg

joshua_ellingson300x250.jpg

Susan_Vecsey300x250---1.jpg

austin_young300x250a.jpg

Fernanda_Cohen300x250-5.jpg

dawn_dudek300x250b.jpg

mark_andresen300x250-b.jpg

billy_butler300x250N.jpg

jaisen_crockett300x250a.jpg

jeffrey_roos300x250.jpg

john_defeo300x250b.jpg

christie_ortizbeyond.jpg

dror_poleg300x250f.jpg

Zgolj za boljše počutje. :)

Katere so vaše “naj” slike? ;)

  • Share/Bookmark

...komentar [7]